Zgradbo na Glančniku, v kateri je danes urejen muzej, so leta 1928 zgradili angleški lastniki rudnika. V pritličju in prvem nadstropju so se nahajali upravni prostori, v drugem nadstropju pa stanovanja za rudarske nadzornike.

V enem izmed nekdanjih stanovanj, smo uredili muzejsko postavitev stanovanja rudarske družine.

Da bi čim bolje predstavili bivanjsko kulturo mežiških rudarjev v obdobju pred drugo svetovno vojno, smo v ta namen uredili vežo, kuhinjo in spalnico.

Opremo prostorov in predmete, ki so jih v večini zbrali prebivalci Mežice in okolice, dopolnjujejo lutke, ki jih je izdelal akademski slikar Boni Čeh.

Rudni minerali so tudi industrijska surovina, ki so v naravi redki in jih je težko najti. Ravno na območju med Peco in Uršljo goro pa so bile v triasnih apnencih velike koncentracije le-teh

Dolga tri stoletja so na tem območju odkopavali svinčevo in cinkovo rudo, ki so jo najprej našli na površju, nato pa so ji sledili globoko v notranjost zemlje.

Del tega, kar se je skrivalo v podzemlju Pece in nam priča o neizmernih kreacijah narave, vam predstavljamo v zbirki rudarskega muzeja.

Glavna rudna minerala mežiški rudišč sta galenit (PbS) in sfalerit (ZnS), ki skupaj s prikamnino apnencem ali dolomitom tvorita zanimive strukture.

Poleg rudnih mineralov so bili v mežiških rudiščih prisotni tudi številni drugi minerali. Med njimi je najbolj znan in cenjen wulfenit (PbMo4), ki sodi med sorazmerno redke minerale. V Evropi je rudnik Mežica poznan kot najbogatejše nahajališče wulfenita.

Zbirka kot celota predstavlja zanimiv dokumentarni pregled lokalne mikroflore in faune. Poleg bogatega fotografskega opusa in fotografske opreme, so razstavljeni tudi avtorjevi dnevniki, v katere je 23 let beležil svoja opažanja v angleškem jeziku. Zbirka pa je opremljena tudi s posebej zanjo napisano glasbeno spremljavo avtorja Boštjana Perovška.